Izbiram sebe

Zadnje čase, če sem bolj natančna – prav v času retrogradnega Merkurja (brez heca) – sta se pojavili dve osebi izpred cca. 20 let, s katerima sem se razšla na način, da sem poniknila. Ja, to je bil moj modus operandi. Rez. Beg. Skrit se, izginit, nič povedat. In zdaj, po vsem tem času, je prišel čas za razrešitev, soočenje. Lekcija, ki sem jo iz teh situacij razbrala je bila – izrazi se. Moja realnost je ta, da si stika z njima ne želim več. Medtem, ko na drugi strani ta želja obstaja.

Seveda sem se nekaj časa vrtela v mislih in oblikovala »primerne« stavke, da osebi ne bi bili prizadeti ipd... potem, ko je um povedal svoje, sem prišla na vrsto jaz. Rešitev oz. opcija je bila samo ena in zelo očitna. Pač povedati, da mi ni do druženja. 

                                                    (slika vir: divschooltablet.wordpress.com)

Nekako se je bilo do zdaj pogosto zelo prikladno izgovarjati na čas. »Nimam časa«. Ne sliši se tako dokončno in jasno, kot če rečem »ne želim si«. Je pa slednje iskreno. Pa ne samo to. Ko sem iskrena do sebe, se zraven priklopijo tudi spoštovanje, vrednost, zadovoljstvo, radost, ljubezen. Ta kombinacija je neprimerljivo močnejša od laži, čeprav se je zlagati lažje.

Navidezno majhne laži niso majhne. Za drobec lažnega miru pod sabo pokopljejo vse prej našteto. In izguba je moja. Enostavno ne zmorem več. Ne morem oz. nočem se več zatajevati na račun potencialne prizadetosti drugih. Seveda si želim biti čim manj udeležena pri neprijetnostih, ki jih ljudje okrog mene doživljajo, ampak tudi jaz nosim svoje neprijetnosti. I deal with mine, you deal with yours. Ni mi vseeno. Ampak izbiram sebe.