To run or not to run?

(ne, to ni več vprašanje)

Kot nekateri že veste sem bila specialist za bežanje. V smislu nesoočanja z realnostjo, tako kot je. Izmed vseh oblik pobegov, ki sem jih dala skozi, bi danes posvetila besedo ali dve new age-u, kakor ga jaz doživljam.

Jao, mati mila kakšen new ager sem bila. Resno. Pa ne samo to – new ager v zanikanju, da je new ager. (Haha, to se sliši kot vic! Kao - kaj je hujše od tega, da si new ager? To, da si new ager v zanikanju!) Itak, saj drugače ne gre, a ne. Valjda ne bom priznala. Ker to je sramotno. Ker jaz sem pa ja že Buda osebno. Pa te scene.

V bistvu precej destruktiven način, saj je recimo prepovedano biti jezen, ker valjda si hodeča svetloba in se ne spodobi biti jezen. Skratka, zanikanje vsega, kar je v umu označeno kot negativno. Ja, tudi ta polarnost med + in - je prisotna in zelo živa. Da o obsojanju in gledanju zviška na »nerazsetljene« niti ne govorim. Ker »oni« so itak »drugi«. Torej ločevanje in mrcvarjenje na nas in njih je tu precej strastno, bi rekla :)

New age je zelo prefrigana oblika bežanja. Sploh, če je pospremljen z izkušnjami nadosebnih stanj zavesti, ki pa konec koncev v tem obdobju niso nič kaj boljša od šusa heroina ali steklenice vodke. Z vsem spoštovanjem do kavzala. Saj mi ne bo zameril :)

Samo še eno sredstvo za odklop od te oh in sploh zajebane realnosti – ker bog ne daj, da bi prevzela odgovornost za svoje mizerno stanje. Ne to pa že ne. Mene bo itak boginja odrešila. Ni panike. Samo malo je še treba počakat.

No, saj do neke mere to vseeno drži :) vendar je akcija vseeno odvisna od mene. Drži v tem smislu, da odrešitev pride od znotraj. Ampak dokler sta pogled in iskanje usmerjena na zunanji svet, pač te odrešitve ne bo. Ko govorim o odrešitvi, govorim o osvobajanju od namišljenega zunanjega sovražnika, ki je v bistvu le projekcija notranjega zatiralca.

Ko se pripravljenost biti iskrena do sebe nabilda do te mere, da lahko svojim igricam pogledam frontalno v oči in jih ne samo bežno ošvrknem, je svoboda že tu. Bežanje ni več potrebno. Resnica resnično osvobaja, to ni neka puhlica. Ni pa nujno, da bo prišla v mehkih, nežnih rokavičkah :) Možno je, da pride z mečem in ognjem.

Kaaaaali is on my side, yes She is...

Iiiiiiiii am on my side, yes I am...

Burning from the inside

Jebemti je fino, ko v poznih 30-ih človek ugotovi, da z njim ni nič narobe. Nikoli ni bilo. Ta človek sem, seveda jaz. In ti! Da. Poznam veliko ljudi, ki se s tem vprašanjem niso nikoli ukvarjali, ker se jim ni bilo treba. Enostavno so od nekdaj čutili v sebi zaupanje in moč, da zmorejo, da so vredni, da lahko dosežejo karkoli si pač izberejo. Zame - in verjamem, da še za koga drugega - pa to ni bilo tako samoumevno.

Večino ljubega življenja sem se ukvarjala s popravljanjem sebe. Mater, samo še to, potem pa bom mogoče dovolj ok, da se lotim živet. In potem še nekaj drugega, pa tretjega. Hm... jeba. Ker svet me pa ja ne more sprejeti tako polomljeno in poškodovano. A, ja? Svet? Kateri svet to?

Naj uporabim pogosto uporabljeno pa vseeno na tem mestu najbolj primerno in učinkovito izjavo:"Kakor znotraj, tako zunaj".

 (slika vir:thereikirocker)

Ko se počasi, a vztrajno skozi proces/e prične sprejemanje nesprejetih, zavrnjenih, potlačenih, osovraženih, zatrtih delov - hja, sploh slednjih - začne prihajati do neke celovitosti, ki vsebuje vse tisto, kar sem poskušala tako dolgo in z neizmernim trudom, popraviti.

Koščki se sestavijo. Ali razstavijo. Pojma nimam :) vseskozi se sestavljajo in razstavljajo. Neskončna reciklaža.

In, če me vprašate kako priti do tega, kako to narediti... ne vem. Nehajte probavat. Nehajte popravljat. Pa tudi to ni nek samousmerjen, nadzorovan projekt. Bolj čutim, kot da me je nekaj znotraj mene nehalo popravljati. To polje sprejemanja je postalo večje. Tako obsežno je, da je v njem dovolj prostora tudi za popravljalca. Ni problema. Razkomoti se, dragi. Razprostri si brisačo na peščeni obali, v roko vzemi koktejl, srkaj, sonči se, uživaj.

Kar sem še opazila v tej prostranosti je to, da je nenehno prisoten nek neugasljiv ogenj, ki gori samega sebe in se podžiga v neskončnost. Motor z notranjim izgorevanjem :)

Če strnem vse skupaj in dam celotnemu zapisu nek skupni imenovalec, je to – konec trpljenja.

Ko se količina samoustvarjenih ovir zmanjša do te mere, da prevladajo zaupanje, moč, pa nekakšna neomajna vera vase in svoje sposobnosti, potem ni več poti nazaj. 

Spominjam se neke zgodbe o Budi. Ne vem, če je resnična, ampak trenutno izraža to, kar čutim. Gre pa nekako takole... Budo so vprašali, če je vesel, da je to njegovo zadnje življenje in se mu ne bo več treba vrniti na zemljo in se ukvarjati z zemeljskimi stvami. Nato je odgovoril – če bi vi videli lepoto, ki jo jaz vidim vsak dan, bi se želeli vrniti.

 

TO WHOM IT MAY CONCERN

No means no.

Like this:" No".

It's a fucking sentence, ok?

It doesn't mean yes.

It doesn't mean maybe.

It doesn't mean later.

It simply means no. 

It's impossible to possess me.

I am not here to fulfill your wishes.

Your desires are yours to handle.

I handle my own, trust me.

I don't owe you anything.

I want nothing from you.

I take what I want when I want it.

Believe me, you will know when I do.

You won't be able to miss it.

Until then – stay the fuck away.

I am doing just fine.

Don't bother trying to convince me.

You can't.

My actions come from my decisions,

Not your effort.

Don't even try to tame me

Or put me in the cage of your expectations.

You will fail.

G

U

A

R

A

N

T

E

E

D

 

I am not nor can I ever be

The source of your joy.

Your happiness is your business,

Not mine.

I don't suffer from being single,

It's not a condition I need to be rescued from.

I am single because I love it.

Because I complete myself.

I simply love me.

And I couldn't care less whether you do or don't.