Odvisnost in odgovornost

Kot otrok sem bila zadržana, zelo previdna in resna. Prepričana sem bila, da je strah naravno stanje. Tesnoba, žalost in bolečina pa njegove sestre.

Spominjam se, ko sem se v vrtcu, varno izolirana v svojem kotičku, spraševala kako bi bilo, če bi bila nekdo drug. Bi čutila enako ali drugače? Bi svet videla natanko tako, kot ga vidim skozi svoje oči ali drugače?

V povezavi s tem kako je biti nekdo drug me je kasneje zanimalo tudi, če mogoče kot nekdo drug ne bi občutila vseh neprijetnosti, ki jih čutim. Ta želja po begu je bila prisotna skoraj celo življenje.

Precej zgodaj sem odkrila popolno sredstvo za svoje pobege od sebe. Bilo je med počitnicam iz 6. v 7. razred. Eksperimentiranje z alkoholom in pomirjevali. Radovednost, ki mi je pokazala navidezno pot domov. Ta dom je bil mir, brezskrbnost, odsotnost strahu, občutka nevrednosti, povezanost in zadovoljstvo.

In tako naslednjih 13 let... Substance so se dodajale, menjale, neobčuteni in neizraženi  občutki pa so ostajali nespremenjeni in se z vsako novo potlačitvijo samo še razraščali. 

                                                                  (slika vir: Pinterest)

Verjetno je nepotrebno poudariti, da v tistem času nisem imela stika s sabo. Največ, kar sem naredila, je bilo to, da sem začela čutiti neko neprijetno čustvo in se, kar se da hitro, začela upirati, ga popravljati oz. blažiti, tlačiti. Da o zavedanju svojih potreb sploh ne govorim. Edino, kar sem vedela je, da si želim mir. Ampak »oni« mi ga niso dali. In to vidim kot tisto kritično odvisnost, katere se je potrebno osvoboditi. Odvisnost od zmotnega prepričanja, da nam drugi nekaj povzročajo ali nam škodujejo. Vsi tedanji poskusi doseganja miru so se končali s kompromisi, prilagajanji, podrejanjem in zanikanjem sebe. Če sem se sploh izrazila, seveda. Pričakovala sem, da bodo drugi moje nestrinjanje razbrali z obraza oz. iz mojega molka. »Ne« zame ni bil opcija. Saj se je bilo potem potrebno soočati še s posledicami in reakcijami vpletenih. Mir je bil prioriteta. In v njegovem imenu sem teptala sebe. Seveda je imel ta mir trhle temelje in to, da sem ga imenovala mir je tudi edino, kar ima z resničnim mirom skupnega .

Danes, 13 let po prenehanju uporabe drog, sem se počasi naučila sprejemati svoje občutke in z jimi ravnati konstruktivno. Zavedam se, da sreča ne obstaja zunaj mene. Nihče od zunaj mi ne more ničesar dati, pa tudi vzeti ne. Vse je doma v meni. In ta dom je danes tisti, ki sem ga v preteklosti s takim hrepenenjem iskala na nekonstruktivne načine. Zdaj vem, da je naravno stanje radost, sprejemanje, odprtost, sočutje, mir.

Spoznala sem, da se je potrebno le spoprijateljiti z nelagodjem. Ko sem se začela počutiti udobno v nelagodju, se mi je odstrla popolnoma nova kvaliteta življenja.

Težava ni droga ali katero koli drugo sredstvo oz. način, težava je bežanje, nesoočanje in ne-prevzemanje odgovornosti. Pa tudi to je rešljivo :)