Sanje vejo

 

Nedavno sem v sanjah dobila sporočilo:"Začni tam, kjer si". Namesto, da bi slišala, sem poskušala razumeti. Napaka. Takoj, ko se vplete um s svojo večno pripravljenostjo pomagati, je na vidiku polom. Vklopi se še najmanj 5 drugih glasov (on a good day :)), ki prav tako "vejo". V bistvu nimajo pojma, le domnevajo, interpretirajo in modrujejo.

                                                                     (Alex Grey - "Wonder")

Stik s pomenom sporočila je potem le še bled spomin...

Včasih sanje vejo prej. Včasih se rabijo glasovi izblebetat, izpovedat. In ko jim zmanjka, se krog zaključi, v ospredje lahko stopi sporočilo in zaživi. Včasih se to ne zgodi čez noč. Če sem čisto iskrena, ponavadi se ne zgodi čez noč. Včasih traja tedne...  Ampak sanje vejo vnaprej.

Zdaj vem tudi jaz.  Dejansko mi ni potrebno nikamor iti in nikamor priti. Vse že je. Tukaj, zdaj. Vse že "imam". Verjetno se sliši zlajnano, ampak velika razlika je med "kao" vedeti in se tega res zavedati, bivati v tem, s tem.

Če začnem s točke kjer sem, mi ni potrebno postati "bolj vešča", "bolj sposobna", "bolj izkušena",... seznam je lahko res neskončen. Um ima nešteto idej, fora je v tem, da so večinoma ene in iste, nič novega ni.

                                                          (Simon Haiduk - Thinning the veil)

In, ko se končno odločim, da jih ne poslušam, pride osvoboditev. Ko jim ne namenjam pozornosti, se ustvari prostor praznine, ki je poln in prekipeva od Življenja. Tam je vse. Tam je navdih. Iz tega prostora zdaj pišem :) Lahko bi počela tudi karkoli drugega, možnosti so neomejene...

                                        (Brez)stičnost?

 

Včasih imam občutek, da nimam tistega pravega stika s sabo in da tudi ne glede na to kaj naredim, ga nikakor ne morem vzpostaviti. In potem se zavem – če stika že v osnovi ne bi bilo, telo zdaj ne bi bilo živo in tole pisalo. Stik vedno je, le pozornost je drugje. V trenutnem primeru - na bolečini in tesnobi. Torej na čustvih in ne na vzroku zanje, ki pa je na nek način le ideja o pomanjkanju željenega stika. 

Klik, in že sem na drugi strani :)

 (slika vir: http://www.gypsymystery.com/MetaShaktiPage.html)

 

Ko tako raziskujem in izkustveno doživljam te spremembe v počutju, ki jih sama generiram, se počutim kot baby alkimist v peskovniku Življenja.

Le zakaj bi še naprej hranila nezadovoljstvo, če imam na razpolago Vse oz. karkoli mi srce poželi. Z vsako tako mini trasnformacijo priteka vame več moči, samozaupanja in samozavesti. Res nisem nemočno bitje, ki je prepuščeno na milost in nemilost čustvom. 

Ljubim ta val, ki ga jezdim, pa čeprav je neprijeten in boleč do te mere, da bi najraje non-stop kričala. Onkraj že vidim bleščeče žarke svetlobe, ki mi božajo obraz in sušijo solze.

(Artist: Paige Bradley: "Expansion")

Haux!

 + ali -

 

Na Elephant journal sem brala članek o introvertih in rahlo se mi je dvignil pritisk. Tekst se sicer konča z napotki kako si pomagati, ampak ponavadi so takšni nasveti uporabni predvsem za osebo, ki jih je napisala.

Torej, kar se je dotaknilo mojega pritiska je sledeče.  Ja, lažje se je označiti za introverta, kot prevzeti odgovornost. Lažje je poklekniti pred strahom in se izgovarjati na »socialno fobijo« ali »izogibajočo osebnostno motnjo«. Trust me, I've been there. 

Takšna poimenovanja vidim kot zelo prikladna za ohranjanje obstoječega stanja (saj je vendar ja motnja!). Če se izrazim malo bolj direktno, gre za izogibanje, ne-prevzemanje odgovornosti.

Lahko pa grem malo globje in se vprašam od kje ta strah prihaja. Mogoče mi je pomembna varnost in ker jo trenutno doživljam kot nekaj, česar ni, se pojavi strah. Ampak kako vem, da mi nekaj manjka? Ker vem kako je, ko mi ne manjka. Torej, če situacijo obrnem sebi v prid in se povežem s tistim delom sebe, ki ve kako je biti varen, »problem« strahu naenkrat izgubi vso težo.

V življenju sem imela celo vrsto »motenj« in skupni imenovalec je bil pomanjkanje stika s potrebami/potenciali.

Na kaj se osredotočim, kateremu delu dam pozornost in moč je dejansko izbira. Zdaj štekam :)