Združitev pekla in nebes

Zadnji mesec je bil zame, če se milo izrazim, living hell. Potopljena sem bila v brezno človeškega stanja, brezupa, nesmisla, utapljanja v samopomilovanju, nemoči, in upanja na (od)rešitev od nekoga, nekje...tam zunaj.

Sorry, bad news! Nikogar ni tam. Prav zares.

Neskončno sem hvaležna, da mi je bilo pokazano stanje, ki ni izključno moje. Imela sem priložnost občutiti vsesplošno človeško trpljenje, videla sem kako se ljudje večinoma pletemo po negativnih, samouničujočih mislih polnih pomilovanja in žrtvenosti, nebogljenosti, verjamemo, da nismo dovolj dobri, vredni, da ne zmoremo,... Uteho in rešitve iščemo zunaj, v ljudeh, pri strokovnjakih, zdravnikih,... žal tam nikoli ne bomo dobili ne pomoči, ne utehe. Mogoče trenutni obliž čez krvavečo rano. Trenutno olajšanje, ki pa je le trenutno in ko mine, iščemo naslednji obliž,.. in tako v nedogled.

Zasužnjeni, obrnjeni navzven, s stegnjenimi rokami in miže tečemo v upanju, da nas bo nekdo/nekaj tam rešil/o. 

Ni lahko, ko uvidimo, da tam zunaj ni nikogar, da je rešitelj pa tudi rabelj tu, znotraj. Vedno. Ob tem spoznanju se srce razcefra na nešteto koščkov, tla pod nogami v trenutku izginejo in edino vprašanje, ki odmeva v vsej tej zmedi, izgubljenosti je - česa naj se oprimem?

Ko se izmuzne še tista zadnja rešilna bilka na kateri piše "saj bo... nekaj bo prišlo in vse bo ok", za katero sem potiho globoko v sebi vedela, da ne obstaja, pa sem vseeno še enkrat poskusila, čeprav sem vedela, da je poskus zaman in da nima smisla, se zgodi nekaj neprecenljivega.

Najbolj dragocena izkušnja, ki jo lahko imamo, je ta, da ostanemo popolnoma sami. Z vsem. Z vsemi svojimi mislimi, občutki, težo življenja, obupom.

In, ko potem premočeni od solz, z občutkom, da je telo brez kože in te vsaka sapica zraka zaboli, vidiš da se lahko opreš le na to, kar drži to razboleno telo skupaj,... od tu vzklije moč. Moč, pred katero se zdi moč atomske bombe kot lahkotni vetrič.

Takrat, v najbolj osamljeni sami samoti, v najbolj temni temi se prižge luč. In ta luč je sočutje. Do sebe, do človeškega stanja.