Odvisnost in odgovornost

Kot otrok sem bila zadržana, zelo previdna in resna. Prepričana sem bila, da je strah naravno stanje. Tesnoba, žalost in bolečina pa njegove sestre.

Spominjam se, ko sem se v vrtcu, varno izolirana v svojem kotičku, spraševala kako bi bilo, če bi bila nekdo drug. Bi čutila enako ali drugače? Bi svet videla natanko tako, kot ga vidim skozi svoje oči ali drugače?

V povezavi s tem kako je biti nekdo drug me je kasneje zanimalo tudi, če mogoče kot nekdo drug ne bi občutila vseh neprijetnosti, ki jih čutim. Ta želja po begu je bila prisotna skoraj celo življenje.

Precej zgodaj sem odkrila popolno sredstvo za svoje pobege od sebe. Bilo je med počitnicam iz 6. v 7. razred. Eksperimentiranje z alkoholom in pomirjevali. Radovednost, ki mi je pokazala navidezno pot domov. Ta dom je bil mir, brezskrbnost, odsotnost strahu, občutka nevrednosti, povezanost in zadovoljstvo.

In tako naslednjih 13 let... Substance so se dodajale, menjale, neobčuteni in neizraženi  občutki pa so ostajali nespremenjeni in se z vsako novo potlačitvijo samo še razraščali. 

                                                                  (slika vir: Pinterest)

Verjetno je nepotrebno poudariti, da v tistem času nisem imela stika s sabo. Največ, kar sem naredila, je bilo to, da sem začela čutiti neko neprijetno čustvo in se, kar se da hitro, začela upirati, ga popravljati oz. blažiti, tlačiti. Da o zavedanju svojih potreb sploh ne govorim. Edino, kar sem vedela je, da si želim mir. Ampak »oni« mi ga niso dali. In to vidim kot tisto kritično odvisnost, katere se je potrebno osvoboditi. Odvisnost od zmotnega prepričanja, da nam drugi nekaj povzročajo ali nam škodujejo. Vsi tedanji poskusi doseganja miru so se končali s kompromisi, prilagajanji, podrejanjem in zanikanjem sebe. Če sem se sploh izrazila, seveda. Pričakovala sem, da bodo drugi moje nestrinjanje razbrali z obraza oz. iz mojega molka. »Ne« zame ni bil opcija. Saj se je bilo potem potrebno soočati še s posledicami in reakcijami vpletenih. Mir je bil prioriteta. In v njegovem imenu sem teptala sebe. Seveda je imel ta mir trhle temelje in to, da sem ga imenovala mir je tudi edino, kar ima z resničnim mirom skupnega .

Danes, 13 let po prenehanju uporabe drog, sem se počasi naučila sprejemati svoje občutke in z jimi ravnati konstruktivno. Zavedam se, da sreča ne obstaja zunaj mene. Nihče od zunaj mi ne more ničesar dati, pa tudi vzeti ne. Vse je doma v meni. In ta dom je danes tisti, ki sem ga v preteklosti s takim hrepenenjem iskala na nekonstruktivne načine. Zdaj vem, da je naravno stanje radost, sprejemanje, odprtost, sočutje, mir.

Spoznala sem, da se je potrebno le spoprijateljiti z nelagodjem. Ko sem se začela počutiti udobno v nelagodju, se mi je odstrla popolnoma nova kvaliteta življenja.

Težava ni droga ali katero koli drugo sredstvo oz. način, težava je bežanje, nesoočanje in ne-prevzemanje odgovornosti. Pa tudi to je rešljivo :)

Ali si tudi ti empat?

Že nekaj časa opažam poplavo člankov na to temo. Ali si empat? Kako preživeti, če si. Kako obvladovati to prekletstvo in podobno.

No, kar jaz iz vsega  tega razberem je, da empati ne prevzemajo odgovornosti za svoja čustva in imajo šibke ali neobstoječe meje oz. jih ne postavljajo.

Moj namen ni kritizirati ali se spravljati na kogarkoli, je le opažanje in izražanje svojih izkušenj. Če kaj poznam, poznam to. Ne-prevzemanje odgovornosti za svoja čustva. Da o ne-postavljanju meja sploh ne govorim.

Takrat, ko sem jaz doživljala vse to, kar se mi je zdelo kot groza čutenja vsega povprek, se temu ni reklo empat, temveč »joj, kako si ti občutljiva«. Ja, bila sem, še vedno sem, razlika je le v tem, da zdaj poznam svoje meje in ne dovolim, da se jih prestopa in pa zavedam se, da čustva drugih nimajo veze z mano. Ne morejo imeti. Ni možno. Ker vse, kar jaz čutim se porodi izključno znotraj mene. 

Tej občutljivosti bi danes rekla ranljivost, odprtost. In zame ni isto. Občutljivost je nekako boleča, neprijetna, povzroča stisko, vključuje tudi upor in pa željo po tem, da se vse skupaj čimprej konča.

Po drugi strani pa je ranljivost dopuščajoča, pretočna, mila in nikakor ni ogrožujoča. In, ko se me stvari dotaknejo s tega mesta ranljivosti, ne obstaja nič lepšega. Ni trpljenja, ravno nasprotno. Tu je neskončno morje sočutja in ljubezni.

Na misel mi je prišlo še nekaj primerjav med predstavo o tem kaj je empatija (ob tem, ko sem brala članke na temo empatov) in tem kaj je zame empatija oz. ni.

-          Empatija ni to, da te posrka v čustva drugih in se potem skupaj z njimi sesuvaš

-          Empatija ni težka, naporna, izčrpljujoča. Naporno je prevzemanje odgovornosti za čustva drugih.

-          Empatija nima potrebe po tem, da bi pri drugih kaj popravila

-          Empatija ni zasuvanje sogovornika z neštetimi nasveti

-          Empatija ni dajanje sebe na stran zavoljo pomoči drugim

-          Empatija ni prisilna pomoč drugim, zato, da jaz izpadem dober

-          ...

Empatija je mehkoba, fluidnost. Je v bistvu naravno, sproščeno stanje in zanjo nam ni potrebno narediti ničesar, ne rabimo je doseči. Vendar takrat, ko delujemo iz zgoraj naštetega, žal z njo nismo v stiku.

Kaj pomeni biti duhoven?

Duhovnost. Lepo zveneča, pogosto uporabljana in po mojem tudi zlorabljana beseda. Kaj prav zares pomeni? Kaj za vraga pomeni biti duhoven? 

Kar se mene tiče je dovolj, da si človek. Že to implicira, da si duhoven, ker itak ne moreš ne bit. Ampak, ok, to je druga tema.

Kar želim povedat je to, da se pogosto – no, vsaj v mojem primeru je bilo tako – ustvari nek koncept, predstava o tem kaj pomeni biti duhoven. In to je potem, kakor jaz vidim, samo še ena vloga.

Zakaj bi rabila igrat, da sem duhovna? To ima ravno toliko smisla, kot da bi igrala žensko. Česar mi pa ni treba počet, ker je samoumevno in očitno, da sem ženska. Ali pa, da bi igrala dolgolasko. Le zakaj? Saj že imam dolge lase. Torej WTF?

No, ta TF je zame sledeče.. ko si um sestavi oz. naplete ta vozel, ga zaplete tako, da si pod duhovno prilepi kaj to pomeni. In v mojem primeru je pomenilo predvsem, da sem sprejemajoča, tolerantna.

Ta naum pomeni, da zares ne postavljam meje, se ne postavim zase, se ne izrazim oz. mi je vse ok, se z vsem strinjam, ker če se ne – o fak, nisem sprejemajoča, torej nisem duhovna... in vsakič, ko sem imela npr. dovolj, tega nisem izrazila, ker "moram" sprejemati in poslušati in seveda, razumeti druge.. BS! In medtem, ko sem tako "sprejemajoča", znotraj kričim, ker mi ni ok npr. poslušat sogovornikovo  razpredanje in mlatenje prazne slame. Namesto, da bi postavila mejo, požiram jezo in mislim, da sem duhovna.

 

V resnici pa je tako postavljanje meje, kot ne postavljanje meje – duhovno :)

No, in ta klobčič se razvozla tako, da ga prepoznam in vidim kot ne-resnico. In to se zgodi, ko se zgodi. Si pa upam reči, da takrat, ko zmorem sprejeti in zdržati količino resnice, ki jo določen uvid nosi.

Strah pred svojo mogočnostjo

Ha! Kar dober trik, moram reči,  prefinjena igra.. utrnila se mi je misel kako se je na nek način lažje ukvarjati s svojo senco in osebnost v nedogled popravljati in zdraviti.. kot pa se soočiti s svojo veličastnostjo, čudovitostjo, celostjo. Ker - ko jo enkrat uzremo, je ne bomo mogli več zanikati. In ne-zanikati je, pomeni živeti, se udejanjati,.. ne več bežati, se izogibati.

Zato pravim – navidez je lažje bežati. Ključna beseda s časom postane – »navidez«. Do takrat pa - kot, da na tehtnici odgovornosti – kje je potrebno prevzeti več odgovornosti in kje manj (to je za ego big deal, raje manj, kot več) – prevaga to popravljanje in neskončno vrtanje po sebi in stvareh, ki jih je potrebno spremeniti...  da bomo potem že enkrat končno OK in popolni in potem se lahko lotimo živeti.

Eeeeeeeeeeeeeeeek (error sound)!!

Ker -  o, moj bog, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo ničesar za izboljšat, če bi bili že kar OK?

Jah, lahko bi živeli. Živeli! Z ogromno, največjo žlico, zajemalko, lavorjem, bazenom..

Ampak, ja, za um je to mamljivo – uuuuu, več, kot naredim, spremenim, bližje bom popolnosti, razsvetljenju in podobno. 

Duša pa se že celo večnost drži za glavo – popolna, od vekov vekomaj razsvetljena in samo ljubeče gleda kaj se dogaja v tej drami :)

Ob tem razmišljanju sem se spomnila na citat Marianne Williamson, I love it :)

“Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness that most frightens us. We ask ourselves, Who am I to be brilliant, gorgeous, talented, fabulous? Actually, who are you not to be? You are a child of God. Your playing small does not serve the world. There is nothing enlightened about shrinking so that other people won't feel insecure around you. We are all meant to shine, as children do. We were born to make manifest the glory of God that is within us. It's not just in some of us; it's in everyone. And as we let our own light shine, we unconsciously give other people permission to do the same. As we are liberated from our own fear, our presence automatically liberates others.”