O marsičem, ampak v bistvu – o ljubezni

Izguba.. Ali zares lahko sploh kaj izgubim? Da, če se oklepam in ne, če se ne. Navezanost vključuje bolečino, pretočnost pa svobodo. Lahko bi rekla, da grejo navezanost in pričakovanja z roko v roki. Torej je svoboda, pa tudi mir- odsotnost pričakovanj.

Druga stvar, ki je povezana z izgubo je obramba. Ja, bila sem prizadeta mnogokrat. In potem sem se na neki točki odločila, da se ne bom več odprla. Okrog sebe sem zgradila utrdbo. Ampak danes pravim – so what! Bolečina je del življenja, nič manj kot radost. Ja, boli in kaj potem! Hvala ti bolečina, ogromno si me naučila. Naučila si me ljubezni, svobode, miru, zadovoljstva, sprejemanja, odprtosti, samozavesti, samospoštovanja,...

Največja izguba je obramba, sam strah pred morebitno izgubo. In ta obramba je boleča, ker implicira zaprtost. Največ izgubim, ko se ne odprem, ko ne tvegam ranljivosti. Ko pa je odprtost prisotna, sem lahko v vsakem odnosu v polnosti, ne glede na to ali je bežen, enkraten ali trajen. Bežnost ne vključuje nujno površinskosti. Vsak odnos je v bistvu vsakič sproti enkraten, trenuten, tudi če je oseba ista. Vsakič sproti izberem odprtost, predanost neznanemu, ki pa v istem trenutku postane znano – ta poznanost je flow, pretočnost med dvema osebama, je ljubezen, stik, človeškost in božanskost hkrati. Posvetno postane sveto.

Tu mi pride na misel pogovor, ki sem ga imela včeraj s prijateljem v Rogu (hvala, Jakob). Rekel je, da vidi, da je naš izvor ljubezen, in da v bistvu gre za - ljubiti ljubezen. In ta ljubezen ljubi samo sebe. Kot bi bili dve, ki se izmenično ljubita, pa vendar je ena, ker je neločljiva. Nisem še slišala boljšega opisa za to, kar tudi sama čutim. Točno to – ljubim ljubezen in ta je povsod. Ljubezen ni različna od življenja samega. In želim si jo živeti v polnosti, želim si jo izkušati, kot da je vsakič zadnjič. Svoboda je živeti v ne-vedenju kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Svoboda je živeti v negotovosti. Resnično ne morem nikoli zagotovo vedeti kaj naslednji trenutek prinaša, in ko ga živim, kot da je zadnji, je to življenje, ki je vredno življenja. To je življenje v prisotnosti. To je potem Življenje.

Ljubim. Ker lahko. Ker sem človek. In ker sem ljubezen. Ker ničesar drugega sploh ni.