Burning from the inside

Jebemti je fino, ko v poznih 30-ih človek ugotovi, da z njim ni nič narobe. Nikoli ni bilo. Ta človek sem, seveda jaz. In ti! Da. Poznam veliko ljudi, ki se s tem vprašanjem niso nikoli ukvarjali, ker se jim ni bilo treba. Enostavno so od nekdaj čutili v sebi zaupanje in moč, da zmorejo, da so vredni, da lahko dosežejo karkoli si pač izberejo. Zame - in verjamem, da še za koga drugega - pa to ni bilo tako samoumevno.

Večino ljubega življenja sem se ukvarjala s popravljanjem sebe. Mater, samo še to, potem pa bom mogoče dovolj ok, da se lotim živet. In potem še nekaj drugega, pa tretjega. Hm... jeba. Ker svet me pa ja ne more sprejeti tako polomljeno in poškodovano. A, ja? Svet? Kateri svet to?

Naj uporabim pogosto uporabljeno pa vseeno na tem mestu najbolj primerno in učinkovito izjavo:"Kakor znotraj, tako zunaj".

 (slika vir:thereikirocker)

Ko se počasi, a vztrajno skozi proces/e prične sprejemanje nesprejetih, zavrnjenih, potlačenih, osovraženih, zatrtih delov - hja, sploh slednjih - začne prihajati do neke celovitosti, ki vsebuje vse tisto, kar sem poskušala tako dolgo in z neizmernim trudom, popraviti.

Koščki se sestavijo. Ali razstavijo. Pojma nimam :) vseskozi se sestavljajo in razstavljajo. Neskončna reciklaža.

In, če me vprašate kako priti do tega, kako to narediti... ne vem. Nehajte probavat. Nehajte popravljat. Pa tudi to ni nek samousmerjen, nadzorovan projekt. Bolj čutim, kot da me je nekaj znotraj mene nehalo popravljati. To polje sprejemanja je postalo večje. Tako obsežno je, da je v njem dovolj prostora tudi za popravljalca. Ni problema. Razkomoti se, dragi. Razprostri si brisačo na peščeni obali, v roko vzemi koktejl, srkaj, sonči se, uživaj.

Kar sem še opazila v tej prostranosti je to, da je nenehno prisoten nek neugasljiv ogenj, ki gori samega sebe in se podžiga v neskončnost. Motor z notranjim izgorevanjem :)

Če strnem vse skupaj in dam celotnemu zapisu nek skupni imenovalec, je to – konec trpljenja.

Ko se količina samoustvarjenih ovir zmanjša do te mere, da prevladajo zaupanje, moč, pa nekakšna neomajna vera vase in svoje sposobnosti, potem ni več poti nazaj. 

Spominjam se neke zgodbe o Budi. Ne vem, če je resnična, ampak trenutno izraža to, kar čutim. Gre pa nekako takole... Budo so vprašali, če je vesel, da je to njegovo zadnje življenje in se mu ne bo več treba vrniti na zemljo in se ukvarjati z zemeljskimi stvami. Nato je odgovoril – če bi vi videli lepoto, ki jo jaz vidim vsak dan, bi se želeli vrniti.