Sanje vejo

 

Nedavno sem v sanjah dobila sporočilo:"Začni tam, kjer si". Namesto, da bi slišala, sem poskušala razumeti. Napaka. Takoj, ko se vplete um s svojo večno pripravljenostjo pomagati, je na vidiku polom. Vklopi se še najmanj 5 drugih glasov (on a good day :)), ki prav tako "vejo". V bistvu nimajo pojma, le domnevajo, interpretirajo in modrujejo.

                                                                     (Alex Grey - "Wonder")

Stik s pomenom sporočila je potem le še bled spomin...

Včasih sanje vejo prej. Včasih se rabijo glasovi izblebetat, izpovedat. In ko jim zmanjka, se krog zaključi, v ospredje lahko stopi sporočilo in zaživi. Včasih se to ne zgodi čez noč. Če sem čisto iskrena, ponavadi se ne zgodi čez noč. Včasih traja tedne...  Ampak sanje vejo vnaprej.

Zdaj vem tudi jaz.  Dejansko mi ni potrebno nikamor iti in nikamor priti. Vse že je. Tukaj, zdaj. Vse že "imam". Verjetno se sliši zlajnano, ampak velika razlika je med "kao" vedeti in se tega res zavedati, bivati v tem, s tem.

Če začnem s točke kjer sem, mi ni potrebno postati "bolj vešča", "bolj sposobna", "bolj izkušena",... seznam je lahko res neskončen. Um ima nešteto idej, fora je v tem, da so večinoma ene in iste, nič novega ni.

                                                          (Simon Haiduk - Thinning the veil)

In, ko se končno odločim, da jih ne poslušam, pride osvoboditev. Ko jim ne namenjam pozornosti, se ustvari prostor praznine, ki je poln in prekipeva od Življenja. Tam je vse. Tam je navdih. Iz tega prostora zdaj pišem :) Lahko bi počela tudi karkoli drugega, možnosti so neomejene...