(Brez)stičnost?

 

Včasih imam občutek, da nimam tistega pravega stika s sabo in da tudi ne glede na to kaj naredim, ga nikakor ne morem vzpostaviti. In potem se zavem – če stika že v osnovi ne bi bilo, telo zdaj ne bi bilo živo in tole pisalo. Stik vedno je, le pozornost je drugje. V trenutnem primeru - na bolečini in tesnobi. Torej na čustvih in ne na vzroku zanje, ki pa je na nek način le ideja o pomanjkanju željenega stika. 

Klik, in že sem na drugi strani :)

 (slika vir: http://www.gypsymystery.com/MetaShaktiPage.html)

 

Ko tako raziskujem in izkustveno doživljam te spremembe v počutju, ki jih sama generiram, se počutim kot baby alkimist v peskovniku Življenja.

Le zakaj bi še naprej hranila nezadovoljstvo, če imam na razpolago Vse oz. karkoli mi srce poželi. Z vsako tako mini trasnformacijo priteka vame več moči, samozaupanja in samozavesti. Res nisem nemočno bitje, ki je prepuščeno na milost in nemilost čustvom. 

Ljubim ta val, ki ga jezdim, pa čeprav je neprijeten in boleč do te mere, da bi najraje non-stop kričala. Onkraj že vidim bleščeče žarke svetlobe, ki mi božajo obraz in sušijo solze.

(Artist: Paige Bradley: "Expansion")

Haux!