Kaj pomeni biti duhoven?

Duhovnost. Lepo zveneča, pogosto uporabljana in po mojem tudi zlorabljana beseda. Kaj prav zares pomeni? Kaj za vraga pomeni biti duhoven? 

Kar se mene tiče je dovolj, da si človek. Že to implicira, da si duhoven, ker itak ne moreš ne bit. Ampak, ok, to je druga tema.

Kar želim povedat je to, da se pogosto – no, vsaj v mojem primeru je bilo tako – ustvari nek koncept, predstava o tem kaj pomeni biti duhoven. In to je potem, kakor jaz vidim, samo še ena vloga.

Zakaj bi rabila igrat, da sem duhovna? To ima ravno toliko smisla, kot da bi igrala žensko. Česar mi pa ni treba počet, ker je samoumevno in očitno, da sem ženska. Ali pa, da bi igrala dolgolasko. Le zakaj? Saj že imam dolge lase. Torej WTF?

No, ta TF je zame sledeče.. ko si um sestavi oz. naplete ta vozel, ga zaplete tako, da si pod duhovno prilepi kaj to pomeni. In v mojem primeru je pomenilo predvsem, da sem sprejemajoča, tolerantna.

Ta naum pomeni, da zares ne postavljam meje, se ne postavim zase, se ne izrazim oz. mi je vse ok, se z vsem strinjam, ker če se ne – o fak, nisem sprejemajoča, torej nisem duhovna... in vsakič, ko sem imela npr. dovolj, tega nisem izrazila, ker "moram" sprejemati in poslušati in seveda, razumeti druge.. BS! In medtem, ko sem tako "sprejemajoča", znotraj kričim, ker mi ni ok npr. poslušat sogovornikovo  razpredanje in mlatenje prazne slame. Namesto, da bi postavila mejo, požiram jezo in mislim, da sem duhovna.

 

V resnici pa je tako postavljanje meje, kot ne postavljanje meje – duhovno :)

No, in ta klobčič se razvozla tako, da ga prepoznam in vidim kot ne-resnico. In to se zgodi, ko se zgodi. Si pa upam reči, da takrat, ko zmorem sprejeti in zdržati količino resnice, ki jo določen uvid nosi.