Vedno sem i želela le ljubezni

V zadnjih tednih se pojavljajo stari spomini in se povezujejo s trenutnim stanjem oz. se razkrivajo njihovi pomeni. Vidim vlogo dogodkov iz preteklosti, tokrat in ponovno, v drugačni luči. Vidim, kako so bila vsa dejanja, dogodki,... spodleteli poskusi doseganja ljubezni, ki pa sem jo, seveda, neuspešno in vztrajno iskala v odnosih, drogah, raznih aktivnostih,...

 

Mar ni to tisto, kar vsi »iščemo«? Tudi, če se tega ne zavedamo? Kakršno koli že je dejanje, ne glede na to koliko »bolan«, »uničujoč«, »zloben« je način, v ozadju je vedno le želja po ljubezni. Vselej je prisotno hrepenenje po spokojnosti, po domačnosti ljubezni. Zanimivo, ne – domačnosti? Le zakaj je čutiti tako domačnost znotraj ljubezni? Ker to dejansko je dom. Ker to je tisto, kar »iščemo«. In ker je to tisto, česar ne bi bilo potrebno nikoli iskati, če le ne bi – vsaj jaz – že v zgodnjem otroštvu začela pozabljati.

Česar se od nekdaj spominjam – je neko neizrekljivo, goreče hrepenenje. Po ljubezni. Po miru. In svobodi. Oh, da – svobodi! Ta občutek, ko zajamem zrak in so me sama pljuča. Da se z enim samim vdihom razprostrem... povsod. In da to ni odvisno od okoliščin, ljudi, prostora,...priceless. To je to! Zame. Več ne rabim.

Zgleda, da če človek dovolj dolgo hrepeni, trka na vrata, zvoni, dela kraval, razbija okna, podira stene, da bi končno vstopil, na koncu nima več kam vstopiti, ker je bajta zdemolirana in vrata, na katera je udrihal in želel, da se odprejo, izginejo. Enostavno se znajde tam. Na mestu, kjer je stala hiša v katero je želel vstopiti. In vidi, da hiše zares nikoli ni bilo. Da je bila namišljena. Tako, kot ta, ki si je bojda želel vstopiti. Vsa drama za prazen nič! Pa vendar ima ta igra neprecenljivo vrednost, ki nekako rezultira v ugnezditev znotraj sebe. V sprostitev na mehki prestol. Z žezlom v roki in krono na glavi. Gospodar samega sebe. Z neizmerno milostjo v srcu. In svobodo izbire.

Kot pravi dragi prijatelj – kako dragoceno  je videti izraz na obrazu ljudi, ko jim odleže. In kako mi je odleglo! Hvala ti, Življenje.