Je, kar je

Celo telo je na stopnji 

občutljivosti očesa, 

ki ne neha solziti.

"Kakor zgoraj, tako spodaj".

Kje za vraga?

Znotraj, zunaj?

Sta mar določena? S čim?

Ko koža izgine kaj določa mejo?

  

Lahko bi rekla, da plavam v psihozi.

Lahko bi rekla, da vstajajo sence.

Da si neintegrirani deli želijo biti sprejeti,

lahko bi do onemoglosti driblala po umu,

ampak me to trenutno niti najmanj ne zanima.

Za to, da bi čutila, kar občutim vendar 

ne potrebujem nobenih mentalnih podatkov.

Gibljem se med - svet, jebi se, miru si želim! 

In - ljubim te neskončno, vsi smo v istem čolnu.

V tem razpadanju in izgubljanju kože 

od sebe rabim le nežnost, ljubezen in objem. 

In si jih dajem. Obilno. 

Doma mi je fajn. 

Mesto je glasno, dodatnih impulzov trenutno ne potrebujem. 

Procesor zmore obdelati določeno količino podatkov 

in na momente imam občutek, da se pregreva, da komaj dohaja. 

Na trenutke pregori, ampak se zažene nazaj.

V tem stanju najbolj potrebujem sebe, prisotnost.

Skozi občutenje ga prepoznam - tega otroka,

ki je bil a priori zavrnjen, popravljan, ignoriran,

zapuščen od mene same.

To je otrok, ki je v svoji ranljivosti iskal zavetje v disociaciji.

Baby, tu sem zate. Nikamor ne grem, ker nimam kam iti...

In če se temu pravi tema – potem jo častim! S prisotnostjo.