Je, kar je

Celo telo je na stopnji 

občutljivosti očesa, 

ki ne neha solziti.

"Kakor zgoraj, tako spodaj".

Kje za vraga?

Znotraj, zunaj?

Sta mar določena? S čim?

Ko koža izgine kaj določa mejo?

  

Lahko bi rekla, da plavam v psihozi.

Lahko bi rekla, da vstajajo sence.

Da si neintegrirani deli želijo biti sprejeti,

lahko bi do onemoglosti driblala po umu,

ampak me to trenutno niti najmanj ne zanima.

Za to, da bi čutila, kar občutim vendar 

ne potrebujem nobenih mentalnih podatkov.

Gibljem se med - svet, jebi se, miru si želim! 

In - ljubim te neskončno, vsi smo v istem čolnu.

V tem razpadanju in izgubljanju kože 

od sebe rabim le nežnost, ljubezen in objem. 

In si jih dajem. Obilno. 

Doma mi je fajn. 

Mesto je glasno, dodatnih impulzov trenutno ne potrebujem. 

Procesor zmore obdelati določeno količino podatkov 

in na momente imam občutek, da se pregreva, da komaj dohaja. 

Na trenutke pregori, ampak se zažene nazaj.

V tem stanju najbolj potrebujem sebe, prisotnost.

Skozi občutenje ga prepoznam - tega otroka,

ki je bil a priori zavrnjen, popravljan, ignoriran,

zapuščen od mene same.

To je otrok, ki je v svoji ranljivosti iskal zavetje v disociaciji.

Baby, tu sem zate. Nikamor ne grem, ker nimam kam iti...

In če se temu pravi tema – potem jo častim! S prisotnostjo.

 

Vedno sem i želela le ljubezni

V zadnjih tednih se pojavljajo stari spomini in se povezujejo s trenutnim stanjem oz. se razkrivajo njihovi pomeni. Vidim vlogo dogodkov iz preteklosti, tokrat in ponovno, v drugačni luči. Vidim, kako so bila vsa dejanja, dogodki,... spodleteli poskusi doseganja ljubezni, ki pa sem jo, seveda, neuspešno in vztrajno iskala v odnosih, drogah, raznih aktivnostih,...

 

Mar ni to tisto, kar vsi »iščemo«? Tudi, če se tega ne zavedamo? Kakršno koli že je dejanje, ne glede na to koliko »bolan«, »uničujoč«, »zloben« je način, v ozadju je vedno le želja po ljubezni. Vselej je prisotno hrepenenje po spokojnosti, po domačnosti ljubezni. Zanimivo, ne – domačnosti? Le zakaj je čutiti tako domačnost znotraj ljubezni? Ker to dejansko je dom. Ker to je tisto, kar »iščemo«. In ker je to tisto, česar ne bi bilo potrebno nikoli iskati, če le ne bi – vsaj jaz – že v zgodnjem otroštvu začela pozabljati.

Česar se od nekdaj spominjam – je neko neizrekljivo, goreče hrepenenje. Po ljubezni. Po miru. In svobodi. Oh, da – svobodi! Ta občutek, ko zajamem zrak in so me sama pljuča. Da se z enim samim vdihom razprostrem... povsod. In da to ni odvisno od okoliščin, ljudi, prostora,...priceless. To je to! Zame. Več ne rabim.

Zgleda, da če človek dovolj dolgo hrepeni, trka na vrata, zvoni, dela kraval, razbija okna, podira stene, da bi končno vstopil, na koncu nima več kam vstopiti, ker je bajta zdemolirana in vrata, na katera je udrihal in želel, da se odprejo, izginejo. Enostavno se znajde tam. Na mestu, kjer je stala hiša v katero je želel vstopiti. In vidi, da hiše zares nikoli ni bilo. Da je bila namišljena. Tako, kot ta, ki si je bojda želel vstopiti. Vsa drama za prazen nič! Pa vendar ima ta igra neprecenljivo vrednost, ki nekako rezultira v ugnezditev znotraj sebe. V sprostitev na mehki prestol. Z žezlom v roki in krono na glavi. Gospodar samega sebe. Z neizmerno milostjo v srcu. In svobodo izbire.

Kot pravi dragi prijatelj – kako dragoceno  je videti izraz na obrazu ljudi, ko jim odleže. In kako mi je odleglo! Hvala ti, Življenje.

 

For You

If there was one last thing to do before I die         

I would bow down.

If there were just few words left to speak

I would say Thank You.

If there was just one last name to say...

My lips would whisper Your name.

If there was one last sight to behold

I would close my eyes and melt with You.

If there was one last song to hear

I would choose silence.

If there was one last wish to make

I would wish for You.

If there was no more time...

I wouldn't ask for more.

I would be ready to go.

Thank You for Your love.

To run or not to run?

(ne, to ni več vprašanje)

Kot nekateri že veste sem bila specialist za bežanje. V smislu nesoočanja z realnostjo, tako kot je. Izmed vseh oblik pobegov, ki sem jih dala skozi, bi danes posvetila besedo ali dve new age-u, kakor ga jaz doživljam.

Jao, mati mila kakšen new ager sem bila. Resno. Pa ne samo to – new ager v zanikanju, da je new ager. (Haha, to se sliši kot vic! Kao - kaj je hujše od tega, da si new ager? To, da si new ager v zanikanju!) Itak, saj drugače ne gre, a ne. Valjda ne bom priznala. Ker to je sramotno. Ker jaz sem pa ja že Buda osebno. Pa te scene.

V bistvu precej destruktiven način, saj je recimo prepovedano biti jezen, ker valjda si hodeča svetloba in se ne spodobi biti jezen. Skratka, zanikanje vsega, kar je v umu označeno kot negativno. Ja, tudi ta polarnost med + in - je prisotna in zelo živa. Da o obsojanju in gledanju zviška na »nerazsetljene« niti ne govorim. Ker »oni« so itak »drugi«. Torej ločevanje in mrcvarjenje na nas in njih je tu precej strastno, bi rekla :)

New age je zelo prefrigana oblika bežanja. Sploh, če je pospremljen z izkušnjami nadosebnih stanj zavesti, ki pa konec koncev v tem obdobju niso nič kaj boljša od šusa heroina ali steklenice vodke. Z vsem spoštovanjem do kavzala. Saj mi ne bo zameril :)

Samo še eno sredstvo za odklop od te oh in sploh zajebane realnosti – ker bog ne daj, da bi prevzela odgovornost za svoje mizerno stanje. Ne to pa že ne. Mene bo itak boginja odrešila. Ni panike. Samo malo je še treba počakat.

No, saj do neke mere to vseeno drži :) vendar je akcija vseeno odvisna od mene. Drži v tem smislu, da odrešitev pride od znotraj. Ampak dokler sta pogled in iskanje usmerjena na zunanji svet, pač te odrešitve ne bo. Ko govorim o odrešitvi, govorim o osvobajanju od namišljenega zunanjega sovražnika, ki je v bistvu le projekcija notranjega zatiralca.

Ko se pripravljenost biti iskrena do sebe nabilda do te mere, da lahko svojim igricam pogledam frontalno v oči in jih ne samo bežno ošvrknem, je svoboda že tu. Bežanje ni več potrebno. Resnica resnično osvobaja, to ni neka puhlica. Ni pa nujno, da bo prišla v mehkih, nežnih rokavičkah :) Možno je, da pride z mečem in ognjem.

Kaaaaali is on my side, yes She is...

Iiiiiiiii am on my side, yes I am...

Burning from the inside

Jebemti je fino, ko v poznih 30-ih človek ugotovi, da z njim ni nič narobe. Nikoli ni bilo. Ta človek sem, seveda jaz. In ti! Da. Poznam veliko ljudi, ki se s tem vprašanjem niso nikoli ukvarjali, ker se jim ni bilo treba. Enostavno so od nekdaj čutili v sebi zaupanje in moč, da zmorejo, da so vredni, da lahko dosežejo karkoli si pač izberejo. Zame - in verjamem, da še za koga drugega - pa to ni bilo tako samoumevno.

Večino ljubega življenja sem se ukvarjala s popravljanjem sebe. Mater, samo še to, potem pa bom mogoče dovolj ok, da se lotim živet. In potem še nekaj drugega, pa tretjega. Hm... jeba. Ker svet me pa ja ne more sprejeti tako polomljeno in poškodovano. A, ja? Svet? Kateri svet to?

Naj uporabim pogosto uporabljeno pa vseeno na tem mestu najbolj primerno in učinkovito izjavo:"Kakor znotraj, tako zunaj".

 (slika vir:thereikirocker)

Ko se počasi, a vztrajno skozi proces/e prične sprejemanje nesprejetih, zavrnjenih, potlačenih, osovraženih, zatrtih delov - hja, sploh slednjih - začne prihajati do neke celovitosti, ki vsebuje vse tisto, kar sem poskušala tako dolgo in z neizmernim trudom, popraviti.

Koščki se sestavijo. Ali razstavijo. Pojma nimam :) vseskozi se sestavljajo in razstavljajo. Neskončna reciklaža.

In, če me vprašate kako priti do tega, kako to narediti... ne vem. Nehajte probavat. Nehajte popravljat. Pa tudi to ni nek samousmerjen, nadzorovan projekt. Bolj čutim, kot da me je nekaj znotraj mene nehalo popravljati. To polje sprejemanja je postalo večje. Tako obsežno je, da je v njem dovolj prostora tudi za popravljalca. Ni problema. Razkomoti se, dragi. Razprostri si brisačo na peščeni obali, v roko vzemi koktejl, srkaj, sonči se, uživaj.

Kar sem še opazila v tej prostranosti je to, da je nenehno prisoten nek neugasljiv ogenj, ki gori samega sebe in se podžiga v neskončnost. Motor z notranjim izgorevanjem :)

Če strnem vse skupaj in dam celotnemu zapisu nek skupni imenovalec, je to – konec trpljenja.

Ko se količina samoustvarjenih ovir zmanjša do te mere, da prevladajo zaupanje, moč, pa nekakšna neomajna vera vase in svoje sposobnosti, potem ni več poti nazaj. 

Spominjam se neke zgodbe o Budi. Ne vem, če je resnična, ampak trenutno izraža to, kar čutim. Gre pa nekako takole... Budo so vprašali, če je vesel, da je to njegovo zadnje življenje in se mu ne bo več treba vrniti na zemljo in se ukvarjati z zemeljskimi stvami. Nato je odgovoril – če bi vi videli lepoto, ki jo jaz vidim vsak dan, bi se želeli vrniti.