+ ali -

 

Na Elephant journal sem brala članek o introvertih in rahlo se mi je dvignil pritisk. Tekst se sicer konča z napotki kako si pomagati, ampak ponavadi so takšni nasveti uporabni predvsem za osebo, ki jih je napisala.

Torej, kar se je dotaknilo mojega pritiska je sledeče.  Ja, lažje se je označiti za introverta, kot prevzeti odgovornost. Lažje je poklekniti pred strahom in se izgovarjati na »socialno fobijo« ali »izogibajočo osebnostno motnjo«. Trust me, I've been there. 

Takšna poimenovanja vidim kot zelo prikladna za ohranjanje obstoječega stanja (saj je vendar ja motnja!). Če se izrazim malo bolj direktno, gre za izogibanje, ne-prevzemanje odgovornosti.

Lahko pa grem malo globje in se vprašam od kje ta strah prihaja. Mogoče mi je pomembna varnost in ker jo trenutno doživljam kot nekaj, česar ni, se pojavi strah. Ampak kako vem, da mi nekaj manjka? Ker vem kako je, ko mi ne manjka. Torej, če situacijo obrnem sebi v prid in se povežem s tistim delom sebe, ki ve kako je biti varen, »problem« strahu naenkrat izgubi vso težo.

V življenju sem imela celo vrsto »motenj« in skupni imenovalec je bil pomanjkanje stika s potrebami/potenciali.

Na kaj se osredotočim, kateremu delu dam pozornost in moč je dejansko izbira. Zdaj štekam :)